Kaj je psihoterapija?
Psihoterapija je usmerjen proces ozaveščanja, lajšanja in preoblikovanja izbranih vsebin posameznikovega doživljajskega sveta, ki jih le-ta običajno zaznava kot trpeče, neprijetne, ovirajoče ali moteče. Temelji na medosebnih značilnostih terapevtskega odnosa med klientom in terapevtom za katerega so značilne prvine odprtosti, prisotnosti, sočutja, zaupanja, spoštovanja posameznikove izkušnje itd., ter na strokovni uporabi izbranih kliničnih metod, ki spodbujajo in doprinašajo k procesu doseganja klientove izbrane spremembe v vedenju, mišljenju, čustvovanju in drugih osebnostnih značilnostih.
Komu je namenjena psihoterapija?
Psihoterapevtska obravnava lahko trpečemu človeku pomaga pri različnih oblikah duševnega trpljenja, kot so povišana tesnobnost (anksioznost), boječe pričakovanje, občutek ogroženosti, pretiran strah (fobija), razdražljivost (nejevolja, jeza, bes), globoka žalost (depresivnost), obup, pomanjkanje volje, občutek nesmiselnosti in bivanjske praznine, čustvena ravnodušnost, nespečnost, motnje hranjenja, težave v medosebnih odnosih (družinskih, partnerskih idr.), spolne motnje, posledice izpostavljenosti raznovrstnim življenjsko ogrožajočim okoliščinam (prometna nesreča, nasilje, zloraba, izguba bližnjega (razhod, ločitev, smrt), izguba materialnih dobrin itd.), težave z odvisnostmi in zasvojenostjo (alkohol, prepovedane droge, zdravila, igre na srečo, uporaba svetovnega spleta (internet), pornografija itd.) in mnoge druge.
Kako poteka psihoterapija?
Po telefonu ali preko e-pošte se dogovorimo za termin uvodnega srečanja. Na uvodnem srečanju predstavite težave, stiske oziroma razloge, zaradi katerih ste se odločili poiskati strokovno pomoč, nato vam orišem način dela ter podam osnovne informacije o poteku psihoterapevtske obravnave. Skupaj se dogovorimo za cilje, ki jih želite doseči skozi psihoterapevtsko obravnavo, določimo pogostost srečevanja (običajno 1x/teden, po potrebi tudi 2x/teden) ter sklenemo pisni terapevtski dogovor.
Po uvodnem srečanju pričnemo s terapevtskim delom. Trajanje psihoterapevtske obravnave je odvisno od zastavljenih terapevtskih ciljev in procesa vzpostavitve odnosa med klientom in terapevtom (običajno traja pol leta ali več).
Vsi podatki o klientu, ki jih kot terapevt pridobim tekom psihoterapevtske obravnave, so zaupni in ustrezno varovani v skladu z obstoječo zakonodajo.
Tehnike in metode dela
Pri svojem delu uporabljam metode in spoznanja logoterapije in eksistencialne analize, ki jih dopolnjujem z eksistencialno-fenomenološki psihoterapevtskimi viri ter s tehnikami indijskih avtohtonih psihologij, predvsem zgodnjega budizma in advaite vedānte.
Logoterapija in eksistencialna analiza (v slovenskem prostoru se uporablja tudi izraz "bivanjska analiza") spadata med eksistencialne in humanistične psihoterapevtske pristope k človekovemu trpljenju. Veljata kot tretja dunajska šola psihoterapije (po Freudovi psihoanalizi in Adlerjevi individualni psihologiji), ki jo je v 30-ih letih prejšnjega stoletja utemeljil psihiater in filozof dr. Viktor E. Frankl (desno na sliki), nadalje pa so jo razvijali mnogi izmed njegovih sodelavcev in učencev (Elisabeth S. Lukas, Joseph B. Fabry, James C. Crumbaugh idr.).
Logoterapija dobesedno pomeni zdravljenje duševnosti z odkrivanjem smisla (gr. logos – smisel, therapeuein – zdraviti). Glavna značilnost tega psihoterapevtskega pristopa je usmerjenost k smislu, ki postavlja v ospredje človekovo svobodno voljo, odgovornost in voljo do smisla. Tekom k smislu usmerjene psihoterapevtske obravnave se klient skozi odnos s psihoterapevtom uči prepoznavati in krepiti svojo sposobnost svobodnega in odgovornega odločanja, občutljivosti za odkrivanje smiselnosti slehernega trenutka v življenju, razvija kljubovalno držo človekovega duha za soočanje s trpečimi vsebinami življenja in goji pogum za njihovo preoblikovanje v izpolnjen trenutek bivanja.
Logoterapija in bivanjska analiza temeljita na jasno opredeljeni podobi človeka kot edinstveno in neponovljivo bitje treh razsežnosti, ki se med seboj dopolnjujoče povezujejo v eno celoto, in sicer 1) telesna ali biofizična, 2) duševna ali psihična in 3) duhovna ali noetična. Kot glavno motivacijsko silo človekovega bivanja opredeljuje voljo do smisla, ki usmerja človeka k odkrivanju smisla v sleherni konkretni situaciji njegovega bivanja. Z jasno opredeljeno teorijo smisla in vrednot osvetljuje dinamičen zemljevid možnosti izpolnitve smisla skozi tri strukture stvarnosti, ki so ustvarjalne vrednote, doživljajske vrednote ter vrednote stališča.
Pri svojem delu se logoterapija in bivanjska analiza opirata predvsem na sledeče specifično logoterapevtske metode, in sicer na namerno nepozornost (derefleksijo), nasprotno namero (paradoksno intenco), odmik od sebe, pogovor o odpiranju smisla, spremembo stališča, sugestivno urjenje volje in sokratski pogovor. Učinkovito ju je mogoče uporabljati v individualni, partnerski, družinski in skupinski psihoterapevtski obravnavi.
.
